TEORIJA NAVEZANOSTI
Navezanost je temeljni čustveni mehanizem, preko katerega otrok ob starših izoblikuje svojo sposobnost rasti in vzpostavljanja odnosov do sebe in drugih.
Navezanost je v svoji trilogiji Attachment and loss razvil ameriški psihoanalitik John Bowlby(1907–1990), da bi z njo opisal biopsihološki ustroj človekove psihične strukture, ki opredeljuje posameznikov način navezovanja in ohranjanja stikov z drugimi. Navezanost je organsko psihološki pogoj za razvoj človeškega bitja in v najširšem pomenu pomeni sposobnost človeškega organizma, da vzpostavi in ohrani povezavo s tistimi bitji v svoji okolici, od katerih je odvisno njegovo
preživetje.
Navezanost pomeni osnovno obliko jaza, ki je nastala v primarnem odnosu otrok-mati-oče.
Gre za biološki osnutek otrokovega dojemanja sveta in sebe, ki se v življenju samo še utrdi.
Navezanost je koherenten vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino odraslega, enega od
staršev, in ga vedno pripelje v bližino in stik z njim. Vzorec vsebuje cel sklop misli, čutenj,
prepričanj, ciljev in načrtov in ima organsko, biološko funkcijo zavarovati otroka pred vrsto
nevarnosti ter razvoj sposobnosti za samoobrambo. Poleg sistema navezanosti delujejo
znotraj posameznika še trije mehanizmi, in sicer raziskovanje, skrb in strah ter iskanje stika.
Ti socialni mehanizmi so z mehanizmom navezanosti v dinamičnem ravnotežju (Ainsworth).
Tako naj bi sistem skrbi in strahu zaviral približevanje drugim in raziskovanje v primeru, ko je
otrok izpostavljen stresu in nevarnosti, in podpiral sistem navezovanja stikov in približevanja
drugim takrat, ko skrb in strah nista prisotna (Ainsworth 1990).
Navezanost je, bi lahko rekli, specifičen način stika z realnostjo človeškega medsebojnega
sveta. Izhaja iz zgodnjih otroških let, v katerih se je otrok naučil, kako naj prikliče starše in
ohrani stik z njimi.
V raziskavah navezanosti je Ainsworthova (2000) ugotovila štiri tipe navezanosti oziroma
vedenja, ki je zagotovilo otroku materino bližino.
Varna navezanost:
to je vedenje, ki je izrazito fleksibilno. Otrok se zmore zaigrati sam,
lahko zajoka, se upre materinemu odhodu, se hitro potolaži, in ko pride mama nazaj,
z njo spet vzpostavi stik. Značilno za to obliko navezanosti je čustvena plastičnost in
spontanost ter ustreznost otrokovih odzivov glede na situacijo.
Ambivalentna navezanost:
otrok, ki je ambivalentno navezan na svojo mater, bo ves
čas z delo pozornosti usmerjen nanjo, ne bo se uspel v popolnosti posvetiti
sebi(igranju), na materni premik bo reagiral s paničnim strahom, ki ga ne bo mogoče
potolažiti, oklepal se bo matere in jo zavračal ko se bo vrnila. Značilno za to obliko
navezanosti je, da so otrokove reakcije pretirane, skrajne(
oklepanje/zavračanje).razen skrajni reakcij ni čustvene fleksibilnosti. Otrok bi želel
oditi od mame in raziskovati, a ga je preveč strah in se je hkrati oklepa.
Izogibajoča navezanost:
otrok , ki je izogibajoče navezan, ne bo kazal nobenih znakov,
da sploh opazi, da je mati ob njem. Ne bo reagiral na njen odhod, niti na njen prihod.
Navzven bo to videti neproblematičen otrok, zaznamovan pa bo s čustveno
neodzivnostjo. Meritve srčnega utripa, temperature i drugih pokazateljev stresa bodo
pri tem otroku pokazale močan stres in hudo stisko, ki pa je ne bo izražal.
Dezorganizirana navezanost:
dezorganizirano navezani otrok o hkrati jokal, tekel
stran, iskal mater, jo odganjal in klical k sebi. Njegove reakcije bodo povsem
nepredvidljive. Enako verjetno bo, da bo mater udaril, kot da jo bo objel. Ta otrok ne
bo kazal sposobnosti, da bi sploh lahko usmeril svojo pozornost nase in na okolico.
Tudi če se bo oddalji od matere, se ne bo znal z ničemer igrati.
Raziskava: Mary D. Salt Ainsworth - strange situation
Leta 1960 je naredila raziskavo na 76 majhnih otrocih in njihovih starših. Pri tej raziskavi so
se predvsem posvetili oblikam interakcij med materami in otroki ter predvsem načinom
maternih odzivov na otrokove potrebe, in sicer na hranjenje, jokanje, ljubkovanje, očesni
kontakt teh smeh in obraz-obraz komunikacije. Vsak par otrok-mati so opazovali 72 ur, in
sicer v osemnajstih seansah, od katerih je vsaka trajala štiri ure. Eno leto stare otroke so
opazoval z materami v laboratorijih, kjer so bili izpostavljeni celi seriji procedur, imenovanih
tuje situacije. Vsako mater so z otrokom odpeljali v sobo, ki je bila polna igrač. V tej sobi ju je sprejel raziskovalni asistent, ki ju je pozdravil ter povabil otroka, da se začne igrati z igračami.
Opazoval je, kako se je otrok obnašal, ko je mati trikrat zapustila sobo v intervalu treh minut.
Med dvema od treh intervalov je bil v sobi raziskovalni asistent, v enem izmed treh
intervalov pa je bil otrok v sobi sam. Ainsworthova je na podlagi te raziskave odkrila tri zelo
edinstvene oblike obnašanja. varno navezani otroci. Nekako dve tretjini otrok sta bili pripravljeno samostojno raziskovati sobo, v kateri so bile igrače, pri čemer so se ti otroci občasno obrnili proti materi in v njej iskali zavetje oziroma najti gotovost, da je še vedno bo njih. Protestirali oziroma jokali so, ko je mati odšla, ko pa se je vrnila, so jo po kratkem intervalu zavračanja z veseljem pozdravili in sprejeli. Pogosto so iskali stik, se hoteli objeti, ni jih bilo težko potolažiti.
Anksiozno-ambivalentno navezani otroci. Za okrog deset odstotkov teh otrok se je izkazalo,
so anksiozni in negotovi ali ne-varno navezani. Privijali so se k materam in se bali sami
raziskovati sobo z igračami. Ko je mati odšla, so postali strahovito anksiozni in vznemirjeni ter velikokrat neutolažljivo jokali. Ko pa se je vrnila, so iskali stik z njo, obenem pa so se jezno odvračali od nje in zavračali napore, ko jih je hotela potolažiti.
Izogibajoče navezani otroci. Sem spada približno dvajset do petindvajset odstotkov otrok je
pa dajalo videz, da so neodvisni. Raziskovali so novo okolje, ne da bi pri tem potrebovali
svoje matere, kot svoje varno središče, in se niti niso obračali proti njej in si s tem zagotovili,
da je zares prisotna. Ko so njihove matere odšle, otroci niso bili odprto prizadeti, vendar pa
je pregled srčnega utripa pokazal močan odziv. Ko so se matere vrnile, so jih otroci osorno
zavrnili ali pa se jih enostavno izogibali.
Ko je Ainsworthova s svojo ekipo lahko opazovala interakcijo otrok-mati tudi na njihovih
domovih, je lahko pokazala na specifične navezave med otroki in njihovimi materami, in sicer na oblike njihovih navezav, ki so bile tipičen odraz materinskega stila vzgoje. Matere varno navezanih otrok se zelo odzivale na otrokove signale, kot so lakota in jok, in so tudi občuteno otrokom vrnile nasmeh, ki so ga prejele od njih. Matere anksiozno navezanih otrok so bile neredne in neodzivne na otrokove potrebe, medtem ko so matere izogibajočih se otrok fizično ali emocionalno zavračale otroke.