kontakt

© 2019 Telefonsko svetovanje Lotos

Rojstvo metapsihologije

Psihoanaliza in religiozno izkustvo: (II. poglavje) Rojstvo metapsihologije

 

Človekovo teženje je razpeto med zavednim ter nezavednim in je hkrati zaznamovano z nekimi notranjimi silnicami, ki ga ženejo k različnim odločitvam in se zdijo nezavedne. Ta razpetost je vprašanje človekove temeljne motivacije in presega vsakršno racionalno razmišljanje. K tej skrivnosti človekovega delovanja se je prvi približal Sigmund Freud, ko je človeško psiho razdelil na zavedno in nezavedno: poudaril je nezavedni del, kamor je uvrstil človeško motivacijo. Nagonsko teorijo imenuje kot metapsihološko saj zajema največjo abstraktnost in hkrati konkretno razumevanje v klinični praksi. Človeka, njegovo naravo ter vso doživljanje Freud razume kot skupek asocialnih fizičnih napetosti, ki se pojavijo v razumu, in nato z nezavednimi spolnimi in agresivnimi željami težijo po sprostitvi. Človek je tako človeka predstavil kot izoliranega in prepuščenega temnim notranjim silam, ki ga motivirajo in kontrolirajo. Ni prostora za medosebna doživljanja, za hrepenenja po drugem, po svetem. Ni smisla za odnos, ki bi vse to omogočal. To tudi pomeni, da živimo v stalni napetosti med nezavednimi agresivnimi in spolnimi željami, ki se želijo udejanjiti v asocialni realnosti, ki jih zavrača. Rešitev temu pravi, da je naloga razuma, da te konflikte rešuje na podlagi kompleksnih in elegantnih kompromisov – torej, s spretnim obvladovanjem teh želja. Klasična analiza je zato hotela odkriti mehanizme, prek katerih bi bilo mogoče priti do razrešitve teh nagonskih impulzov.

V preteklih desetletjih pa se je psihoanaliza odvrnila od Freuda in je danes povsem nova. Gre za nov relacijski model, ki v svojem jedru implicitno predpostavlja tudi družinsko relacijsko konfiguracijo in občutek za sakralno. Celoten študij sistema se je s tem umaknil od nekaterih teorij, ki so omenjale religiozno le kot enega od možnih sestavnih delov čustvene ravni, in ne kot bistveni del odnosnostne strukture.

Nove psihoanalitične teorije in modeli temeljijo na t.i. relacijski predpostavki, ki jo je najgloblje definiral Mitchell. Trdi, da so osnovni material mentalnega življenja odnosi z drugimi in ne nagoni, kot to predpostavlja klasična metapsihologija. Današnje relacijske teorije trdijo, da človek ni samo skupek fiziološko utemeljenih nagonov, ampak je neizpodbitno in neizogibno vtkan v odnos (relacijo) z drugimi ljudmi, in sicer z dvema težnjama – biti povezan in biti samostojen. Tu se gre za vzpostavitve odnosov in ohranitve lastne avtonomije. Osnovna enota psihoanalitičnega raziskovanja v tej viziji ni več posameznik, čigar želje so v nasprotju z zunanjo realnostjo, ampak interakcijsko polje, v katerem se posameznik pojavi in bori, da bi vzpostavil odnos z drugimi in artikuliral samega sebe. Tako je posameznik z vsemi željami , hrepenenji, potrebami in hotenji vedno vpet v kontekst odnosa in kontekst sakralnega. Sem spadajo človekova osnovna motivacijo kot tudi dojemanje, čutenje, mišljenje in vedenje. Zato psihoanaliza zahteva analitikovo in pacientovo vključenost in sodelovanje pri odkrivanju teh odnosov.

Sodobna relacijska teorija je nasprotna Freudovi nagonski teoriji, da je razum nekaj, kar je podedovano, vnaprej oblikovano, torej izvirajoč od znotraj. Relacijski model pa trdi, da je razum interaktiven. Pomembni so odnosi in povezave med ljudmi. Drugače povedano, glavna razlika je, da relacijski modeli temeljijo na odnosu z drugimi, zaradi odnosa samega, medtem ko nagonska teorija išče drugega zgolj za potešitev lastnih instinktivnih nagonov. Torej, razum sicer igra svojo vlogo, vendar globlji pomen daje človeku relacijski odnos. Oba modela vsebujeta biologijo, organizem in socialno okolje. V nagonskem modelu je »anatomija usoda«, socialne zmožnosti pa so vrojeni nagoni.

Relacijski model navaja razloge za konflikt med željami, hotenji,hrepenenji in strahovi: želja po bližini in strahom pred njo, med zahtevo in potrebo po zlitju z drugim ter bojem za samostojnost in neodvisnost. To je prisotno v vsakem odnosu, med jaz in ti. Lahko celo rečemo, da je ta dinamika osnovni motivacijski vektor razvoja. Ta konflikt pa se najmočneje kaže v družinskem sistemu. Znotraj družine smo razpeti med bojem za avtonomijo in hkrati za pripadnost. Ta odnos nas zaznamuje v najgloblje psihične strukture in vplivajo na naše kasnejše odnose. V tem psihičnem prostoru med jaz in ti pa je tudi čut za sakralno, kjer se rojeva ideja o Bogu, občutek za presežno in tudi za sočloveka. Preko sočutja, ki je Božji dar, vstopa med nami božansko in daje našim odnosom osnovni smisel, je torej temeljni motivacijski vektor razvoja.

Vir: Christian Gostečnik

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now