Navezovanje - Navezanost

»Navezovalno vedenje je  način obnašanja, ki se nagiba k vzpostavljanju ali ohranjanju bližine s priljubljeno, domačo ali posebej določeno osebo … Navezovalno vedenje je posebej očitno v zgodnjem otroštvu, toda domnevamo lahko, da zaznamuje in pečati človeška bitja od zibelke do groba« John Bowlby (1979, 29).

V zadnjem času čedalje bolj velja spoznanje, da so zaupni in varni medčloveški odnosi najmočnejši vir osebnega zadovoljstva, čustvene uravnoteženosti in osebne rasti ter najučinkovitejša zaščita pred stresom (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 7).

Čustvena povezanost umirja strah in daje varnost, dela nas odporne, vzdržljive in fleksibilne, krepi občutek sposobnosti in učinkovitosti ter navsezadnje ljubljenosti. Take odnose potrebuje vsak, saj odsotnost ali pomanjkanje teh odnosov vodita v čustveno izoliranost in travmatično osamljenost (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 7).

Odnos med materijo in otrokom je naravni začetek čustvene povezanosti. V vseh kulturah ima materinska ljubezen močan čustveni in simbolični pomen, ki presega golo rojevanje ter skrb za otrokovo fizično preživetje. Pomanjkanje takšne ljubezni včasih enačimo s tkao močno bolečino in pogrešanjem, da ju lahko uteši samo smrt. Teorija navezanosti, ki jo predstavlja Tomaž Erzar, je prva teorija sodobne znanosti o človeku, ki je ovrednotila materinsko ljubezen in pokazala, da ne gre zgolj za potrebo ali željo matere po stiku z otrokom niti potrebo otroka po hrani in preživetju, ampak za njun vzajemno odnos, čustveno povezanost in vzajemno ljubezen. Teorija je prekinila tradicijo, ki je otroku predpisovala negativna ali necivilizirana nagnjenja in zanikala otrokovo doživljanje. Počasi, a vztrajno je spodbudila globalne premike v našem razumevanju medčloveških odnosov, v prvi vrsti otroštva in starševstva, nato odraslih intimnih odnosov in nazadnje smisla življenja (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 7).

 

Navezovanje ni predhodna, otroška potreba ali znak šibkosti in odvisnosti, je naravni pogoj človeškega razvoja, ustvarjalnosti in samouresničenja.

Seveda je pot do odnosov, v katerih se lahko varno navežemo na soljudi, včasih dolga in naporna. Največja ovira na poti so izkušnje preteklih odnosov, ki povzročijo, da posameznik v odnose vstopa z zelo ozkim in največkrat popačenim načinom regulacije svojih čustvenih stanj in vsebin ter togim načinom navezovanja stika in iskanja bližine. Da je svet nevaren in da ljudje drug drugemu ne bodo priskočili na pomoč in da jim ne gre zaupati, z vidika navezanosti ni dejstvo, ampak usedlina preteklih negativnih izkušenj, ki posameznika zapirajo v ozek način razmišljanja in čustvovanja ter ozek krog odnosov z enim in istim tipom ljudi na en in isti način.

Na podlagi temeljnih pionirskih raziskav o navezanosti med materjo (ali skrbnikom) in otrokom, ki so bile opravljene v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji in ZDA, je teorija navezanosti v zadnjih treh desetletjih razgrnila dolgoročne medosebne, medgeneracijske in notranjepsihične vidike odnosov. Raziskave so prvič jasno pokazale, da je odraščanje v varnem, trajnem in čustveno uglašenem odnosu z materjo tesno povezano z zdravim razvojem nevrobioloških sistemov čustvenega odzivanja in regulacije afektov v otrokovih možganih (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 9).

 

TEMELJNI POJMI NAKLONJENOST/POVEZANOST

 

Po 50 letih raziskovanja in opazovanja navezanosti vemo, da je otrokov občutek varnosti in zaščite vsaj tako pomemben za njegov čustveni in socialni razvoj, kakor je njegova dejanska varnost pomembna za njegovo preživetje. Razvoj tega občutka je neposredno povezan s kvaliteto odnosov med starši. Varna navezanost na starše najpomembnejši dejavnik za otrokov zdrav čutven razvoj in dobro počutje. Kadar je ogrožen, prestrašen ali pod stresom, uporablja otrok v prvem letu starosti svoje starše oziroma svojega primarnega skrbnika za varno zatočišče, kar pomeni, da poišče njegovo fizično bližino in čustveno oporo. Ko se pomiri, uporablja skrbnika za varno izhodišče, od koder raziskuje okolico in sledi svojim željam. Otrok se lahko naveže na vsako odraslo osebo, ki je nanj odzivna in mu je konsistentno naklonjena v obdobju med šestim mesecem do drugega leta starosti, pri čemer je poleg družine z otrokom preživetega časa pomembna predvsem kvaliteta odnosa. Največkrat je ta oseba njegova biološka mati (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 14). Nas pa bo v delu zanimalo predvsem kako je v poznejši dobi pomembna kvaliteta odnosa z očetom v primerjavi vzpostavljanja posameznikove samopodobe.

V zvezi s pojmom navezanost je potrebno opredeliti pomen povezanosti, ki v običajni rabi označuje čustvene vezi med starši in otroki, ki se pletejo od rojstva naprej in jih doživljamo kot bolj ali manj tesne , poglobljene ali intenzivne. Za razliko od te ohlapne in poljudne rabe pojem navezanost označuje otrokovo doživljanje staršev in občutje varnosti, kar pomenim da se lahko otrok ob starših kljub navidezni povezanosti z njimi počuti negotovo in se ne more nanje opreti. Otroci potrebujejo bližnjo osebo, na katero se bodo navezali, da bi tako dobili občutek, da so varni in zaščiteni. V odnosu navezanosti bo prišlo do ujemanja dveh sestavin: na eni strani je otrokova potreba po varnosti in zaščiti in varnem zavetju, na drugi pripravljenost na sposobnost staršev, da nudijo pravočasen in ustrezen odgovor na te otrokove potrebe. Navezovalno vedenje se najbolj očitno pokaže takrat, ko je otrok v stiski zaradi bolezni, fizične poškodbe ali ogroženosti (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 14). Takrat se bo poskušal staršev okleniti, se jih držati ali se jim usesti v naročje in se povzpeti nanje, s čimer jim bo dal vedeti, da potrebuje tolažbo in pomoč. Prav tako je verjetno, da jih bo poskušal priklicati in opozoriti nase tudi z jokom, klicanjem ali kričanjem (Tomaž Erzar Katarina Kompan Erzar 2011, 15).

kontakt

© 2019 Telefonsko svetovanje Lotos

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now