kontakt

© 2019 Telefonsko svetovanje Lotos

Freudova teorija psihoseksualnega razvoja

Povzetek

V seminarskem delu bova predstavila Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja. Predstavila bova njegove poglede in na podlagi le-teh, skušala osvetliti človekovo preteklost in temeljne elemente – faktorje, njegovega razvoja ter gradnike njegove osebnosti in njeno vzpostavitev. Poleg treh komponent osebnosti je med drugim po Freudu pomemben tudi libido – spolni nagon, kot osnova vseh nagonov; ali libido kot energijske zasedbe, ki jih jaz naklanja objektom svojih seksualnih prizadevanj (S. Freud 1977, 387-388).

Freud nam libido predstavi kot seksualni nagon, ga razdeli na faze, ki prestavljajo obdobja otrokovega psihoseksualnega razvoja, na temelju tega, pa graditev njegove osebnosti, identitete.

 

Uvod

Freudov pogled človeške narave je »preoblikovan pogled« Thomas Hobbes-ove doktrine izvornega greha. Glavni pogon te psihoanalitične teorije je poudarek, da ljudi ženejo močne biološke potrebe, katere je potrebno zadovoljiti. Slednje so običajno nezaželene. Freud je otroka videl sebičnega, katerega vodita dvoje vrsti nagonov: Eros in Tanatos. Eros (življenjski nagon), naj bi spodbujal preživetje z usmerjanjem življenjsko pomembnih aktivnosti: dihanje, hranjenje, spolnost in zadovoljitev ostalih telesnih potreb. Na drugi strani Tanatos (nagon smrti) prisoten v ljudeh vidi kot uničujočo silo, ki jo izrazimo z bojevanjem, sadistično agresijo, umori in celo mazohizmom (Shaffer R. David 2004, str. 39).

 

Freud in njegovo delo

 

Freud je bil nevrolog, ki je svojo teorijo človeškega razvoja oblikoval s pomočjo analiz zgodovine njegovih pacientov. Pri delu nameraval zmanjšati živčne simptome in tesnobe z metodo hipnoze, prostih asociacij in analizo sanj. Slednje je bilo ključno, saj so pacienti lahko izdali znake nezavednih motivov, katere so potlačili. Freud je z analizo teh motivov in dogodkov, ki so povzročili potlačitev ocenil, da je človeški razvoj konflikten proces. Po Freudu je način, po katerem so starši uspeli zadovoljiti te spolne in agresivne nagone, ključno za oblikovanje otroške osebnosti (Shaffer R. David 2004, str. 39).

 

Tri komponente osebnosti:

 

Freudova psihoseksualna teorija nam razloži, da ima tri dimenzije osebnosti: Id, Ego in Superego. Ti se razvijejo ter integrirajo v pet psihoseksualnih faz.

 

Id je vse kar je prisotno pri rojstvu. Njegova edina naloga je, da zadovolji prirojene biološke nagone. Če malo pomislimo so mali otroci celoten Id. Če so lačni ali podelani jokajo tako dolgo, dokler niso njihove potrebe zadovoljene. Poleg tega niso znani po svojem potrpljenju.

 

Ego je zavedna, racionalna komponenta osebnosti, ki odraža otrokove sposobnosti učenja, pomnjenja itd. Na primer, ko lačen otrok prične pomniti in razumeti kako dobi hrano. Slednje predvsem z iskanjem matere in s prvimi besedami (»cookie«).

 

Superego je zadnja komponenta osebnosti ali z drugimi besedami - sedež vesti. Razvije se med 3 in 6 leti, ko se otrok osvobodi starševskih moralnih vrednost in standardov. Tukaj otroci ne potrebujejo več staršev, da jim povedo, da so storili prav ali narobe. Sami se bodo ob svojem neetičnem početju počutili slabo, osramočeno ter krivo ( Shaffer R. David 2004, str. 39).

 

 

Teorija psihoseksualnega razvoja

 

Freud je glede na to, kam se usmerja nagonska energija libido, razlikoval naslednje razvojne stopnje:


ORALNA FAZA (1. leto otrokovega razvoja): Libido se usmerja na področje ust. Dojenčku prinašajo zadovoljstvo oralni dražljaji: sesanje, hranjenje, požiranje, grizenje. Značilna je simbioza med materjo in otrokom: tesna medsebojna povezanost in odvisnost. Otrok deluje po načelu ugodja,  zahteva takojšnjo zadovoljitev potreb (id).

 

ANALNA FAZA (2-3. leto otrokovega razvoja):  Libido se usmeri z ust na anus. Primarno je izločanje in zadrževanje izločanja. Pomemben je proces privajanja na »kahlico« (toaletni trening), saj je to prva večja zahteva, pred katero je otrok postavljen, prva situacija, ko lahko res sam presoja, koliko se podrediti, koliko delati po svoje, prvič ga ne more nihče prisiliti ali mu preprečiti. Otrokovo zadovoljstvo ob izločanju je torej povezano z občutkom samostojnosti. Starši so postavljeni pred presojo, koliko siliti in koliko biti popustljiv. Ta konflikt spodbuja razvoj ega, saj se otrok uči, da je potrebno zadovoljevanje potreb prilagoditi situaciji. Otrok se lušči iz simbioze z materjo, postaja samostojen ("obdobje prve trme").

 

FALIČNA FAZA (od 3. do 6. leta): Libido se usmeri na področje spolnih organov. V tem obdobju sta eksploracija (ogledovanje in raziskovanje genitalij) in otroška masturbacija normalen razvojni pojav. Otrok odkrije spol in se začne obnašati kot spolno bitje, razjasnjevati se mu začnejo pojmi, da je mama ženska in oče moški, on sam pa mali moški / ženska. Zanima ga vse, kar je povezano z razliko med spoloma, rojevanjem otrok in spolnimi organi.

  

Ojdipov kompleks (pri dečkih se dogaja v območju nezavednega) & Elektra kompleks (pri deklicah) (Sigelman K. Carol 2011, str. 40)

 

Deček se vse bolj zaveda svojega spola in začne se identificirati z očetom, istočasno pa se naklonjenost do matere poveča. Mati je za vsakega otroka prvi objekt libida in v tej fazi se pri dečku libidne težnje okrepijo. Postane posesiven, očeta začne doživljati kot rivala in ga hoče izpodriniti v njegovi vlogi do matere, ga odstraniti (kastrirati?). Ker pa je oče močna, dominantna figura (avtoriteta), se sin boji, da bo oče v tem boju za materino ljubezen zmagal, njega pa kaznoval. Najhujša kazen v tej fazi bi bila kastracija ("kastracijska bojazen"). V resnici naj bi šlo za projekcijo: sin hoče kastrirati očeta, kar je nesprejemljivo, zato te impulze pripiše njemu. Situacija se razreši tako, da se otrok identificira z istospolnim staršem, sprejme svojo otroško spolno identiteto, incestne in agresivne težnje pa potlači v podzavest. Razrešitev ojdipske situacije vpliva na kasnejši odnos do avtoritet, saj se v tem obdobju prvič pojavi zavist do avtoritete in odpor proti njej. Vpliva tudi na strukturiranje superega (ponotranjenje norm staršev) in kasnejše partnerske odnose. Pri zapletih v tej fazi se lahko kasneje pojavi pretirana potreba po potrditvah, s strani drugih zaradi pomanjkanja samozaupanja, premočna navezanost na starša nasprotnega spola, morda iskanje veliko starejšega partnerja, ki bi prevzel vlogo matere oz. očeta, težave pri oblikovanju spolne identitete (npr. človek se ne znajde v vlogi partnerja, očeta ali matere) ...

 

LATENCA (6. Do 11. Leta otrokovega razvoja): Ojdipova situacija je razrešena. Ko gre otrok v šolo, se nagonske težnje pomaknejo v ozadje (sublimirajo, socializirajo), otrok se osamosvaja od staršev, pomembni postajajo vrstniki. Pospešeno se razvija superego, razlikovati med sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem. V ospredje pridejo pridnost, delavnost, sledenje navodilom, odnosi z vrstniki, pri čemer išče stike z istim spolom, stike z nasprotnim spolom pa večinoma zavrača.

 

GENITALNA FAZA (mladostništvo): Libido je sprva še vedno usmerjen k istospolnim vrstnikom, zveze so tesnejše, možno je homoseksualno eksperimentiranje, ponovno se pojavi masturbacija. Sčasoma se pri večini libido preusmeri na nasprotni spol in mladostnik prične vzpostavljati heteroseksualne odnose. Tako je prešel od delnih zadovoljitev, vezanih na posamezne erogene cone, na celovito zadovoljevanje. Glavni objekt libida postane partner. Superego se razvija in postaja bolj fleksibilen: mladostnik preverja pravila obnašanja, ugotavlja njihovo različno pomembnost, izvaja selekcijo (nekatera pravila sprejme, nekatera modificira, nekatera zavrne).  Razvija se produktivnost na različnih področjih (Sigelman K. Carol 2011, str. 38).

 

Tukaj je zanimivo, da je bil Freud osredotočen na  falično oziroma »Ojdipovo fazo«. Menil je, da v tej fazi pride oče v otrokovo psihično življenje. Do te faze so otroci po njegovem mnenju biseksualni. Tukaj mali fantje spoznajo, da kot njihovi očetje penis. Temu sledi želja po materi in tako posledično postanejo rivali svojih očetov. Pri puncah je fizično drugačna zgodba, saj se pri njih razvije čut za superiornost ter strah pred kastracijo (Williamson Mary 2004, str. 209).

  

Funkcija libida

Libido ne nastopi kot nekaj dokončnega, tudi ne raste naprej v svoji lastni podobnosti, temveč preide vrsto drugih faz, ki si med seboj niso videti podobne, da gre torej za večkrat ponovljen razvoj kakor iz gosenice metulja. Preobrat v razvoju je podreditev vseh seksualnih parcialnih nagonov primatu genitalij in s tem podreditev seksualni funkciji razmnoževanja (S. Freud 1977, 311).

 

V Freudovi teoriji je najgloblji psihološki pomen spolne reprodukcije vsebovan v nadomestitvi oziroma simbolizaciji telesnih delov in organskega ugodja. Za moškega je sposobnost reprodukcije v tem, da obvlada žensko in da poseduje mater, ter da je premagal kastracijski strah. Za žensko pa je nosečnost ter posledično otroci, nekakšna kompenzacija za pogrešani penis in ublažitev zavidanja penisa. Za moškega je dejanje oploditve ženske, restavracija matere, kakor da bi mater ozdravil od znotraj, kjer je bila prej v fantaziji uničena. Za žensko pa nosečnost pomeni, ozdravitev matere prek identifikacije z njo (C. Gostečnik 2005, 114-115).

 

Freud v svoji knjigi opiše rezultat analize sanj. Omeni, da so želje v sanjah velikokrat perverzne, morda celo incestne narave ali pa da razkrivajo ne sluteno sovražnost do bližnjih ljubljenjih sorodnikov. Fredu pravi, da so ti nagibi infantilne, za zavestno življenje že opuščene namestitve libida in zasedbe objektov, ki se med spanjem, ko sanjamo izkažejo za prisotne in v specifičnem smislu zmožne delovanja (S. Freud 1977, 320).

  

Zaključek

 

Ugotovili smo, da je človekov razvoj zaznamuje veliko faktorjev. Kot otroci smo bili izpostavljeni procesu razvijanja, v katerega Freud vključi libido, kot gonilo vseh nagonov. Čeprav razum vidi, kot podedovan, lahko mi mirno rečemo, da je produkt večih elementov, v katerih ključno vlogo igrajo medosebni odnosi, torej naklonjenost ljudi, različnih identitet, osebnosti, vsaka z drugačno vzpostavitvijo. Ti različni nazori ljudi so nas oblikovali v bitja, ki iščemo bližino; med nami prevladuje medsebojna privlačnost – simpatija, ki je znamenje ljubezni. Če slednji stavek prevedemo v Freudove besede, smo bitja, ki si zadovoljujemo potrebe, privlačimo se ker v drug drugemu iščemo zadovoljitev teh potreb.

Avtorja: Staš Žnidar, Rok J. Nemeček

  

Literatura:

 

  • Shaffer R. David, 2004, Social and PersonalityDevelopment, Wadsworth Publishing,

  • Sigelman K. Carol, 2011, Life-Span Human development, WadsworthPublishing,

  • Williamson Mary, 2004 The importance of fathers in relation to their daughters psychosexual development v: PsychodynamicPractice, Volume 10, Number 2

  • Sigmund Freud, 1977, Predavnja za uvod v psihoanalizo, Ljubljana: DZS

  • Christian Gostečnik, 2005, Psihoanaliza in religiozno izkustvo, Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now