Metafizika - Ontologija

Kaj je ontologija

 

Ontologija je modroslovna veda, ki obravnava bitje kot bitje in to, kar ima, kolikor je bitje t.j, obravnava samo tiste lastnosti, ki jih ima sleherno bitje. Takih lastnosti, pravimo jim presežne lastnosti je seveda malo, kajti čim večji obseg ima kak pojem, tem revnejša je njegova vsebina.

 

Primer: ožji pojem lipa vsebuje več lastnosti, kakor širši pojem drevo, ta zopet več lastnosti, kakor še pojem rastlina; drevo ima lastnosti rastline in drevesa, pa še nekaj svojih.

 

Pojem bitje je pa najširši pojem sploh, zato vsebuje najmanj lastnosti, vendar dovolj, da se more z njimi ukvarjati posebna modroslovna panoga. Aristotel, ki je obširno razvil to vedo jo je imenoval prva filozofija, pozneje so jo preimenovali v metafiziko. Tega naziva se je bolje izogibati, ker je dvoumen zaradi predloga meta,  ki more pomeniti krajevno za ali  nad, onstran. Onstran fysis (=narava) ni ničesar. 

Ljubezen do modrosti

 

Filozofijo, kot ljubezen do modrosti bi lahko grobo poslovenili – radovednost. Vendar ne kot tisto grško obliko radovednosti ("firbčnost"), temveč tiste čiste, zdrave, človeško normalne radovednosti, ko nas zanimajo temeljne resnice. Treba je paziti na to, da ločimo modrost med pametnostjo in kopičenjem znanja.

 

Filozofija pomeni način življenja, pomeni življenjsko držo. Filozof je vsakdo, ki se odpre življenju na razumevajoč način. Odprtost pomeni pustiti, da me nekaj nagovori, začudi. Kdor živi pristno življenje se venomer čudi.

 

Modrost pomeni urejanje (filozofskih počel). Modremu je lastno to, da ureja in primerja. Urejanje pomeni, vedeti kaj je cilj. Modrosti ni pomembna stvar, temveč pomen. Modrost je urejeno spoznanje.

 

Tisti, ki ljubi modrost, živi na takšen način, da poskuša razumeti svoje življenje in svet, ki ga obdaja. Toda modrost je več kot pametnost. Pametnost navadno zadeva celovitost življenja. Moder je tisti, ki se odpre življenjskemu izkustvu in ga v razmišljanju poskuša razumeti; ki dopusti, da ga življenjska izkušnja nagovori, da mu da (za) misliti. Moder človek zna prisluhniti življenju in tako dospeti do globljega razumevanja življenja in celotne stvarnosti. Toda prava modrost se zaveda omejenosti svojega vedenja in se zaveda tudi, česa ne ve (Sokrat: Vem, da nič ne vem).

 

Filozofija je danes pomembna, da prepoznamo grške aspekte. Teolog se mora povezovati s filozofijo, zaradi komunikacije s svetom. Krščanstvo je namreč način življenja. Filozofija je tudi način življenja. Vendar s to razliko, da krščanstvo daje odgovore, filozofija pa postavlja vprašanja. Med krščanstvom in filozofijo pa nastaja ustvarjalna napetost.

 

Filozofija kot znanost

 

Filozofija je iz vidika znanosti primarna drža, ker se vsi sprašujemo, iščemo modrost. Tako filozofija ni privatna zadeva, ampak je obča, vsi iščemo neko skupno resnico.

 

Znanstveno gledano je filozofija tudi komunikacija, vendar je pomen komunikacije drugačen. Pri filozofiji kot ljubezni do modrosti je pomen komunikacije kot stik s svetom, pri znanosti pa je komunikacija delitev. Vsi iščemo neko univerzalno resnico in svoje dosežke delimo z drugimi.

 

Obstajajo različne opredelitve filozofije kot znanosti, le ena pa je zvesta izvorni poklicanosti filozofije:

Filozofija je znanost, ki poskuša misliti celoto bivajočeta iz zadnjega temlja in to z naravnim umom ter v moči lastnega uvida.

Filozofija kot znanost in ostale znanosti

 

Današnje razumevanje znanosti je pod vplivom metodologije naravoslovnih (t.i. eksaktnih) znanosti, ker so slednje s svojo tehnološko uporabnostjo najbolj zaznamovale razvoj zadnjih stoletij.

 

V primerjavi z njihovo dodelano induktivno-eksperimentalno metodo se filozofija dandanes zdi pomanjkljiva, neeksaktna znanost, ki mora navzven često opravičevati svojo znanstvenost ali celo svoj obstoj.

 

Toda znanost, ki obvladuje današnji čas, se je razvila iz filozofije, se je rodila v njenem naročju ali če smo še bolj dosledni, sodoben pogled na znanost je ena od oblik filozofskega razumevanja sveta, ki pa je zaradi svoje obče sprejemljivosti postala splošno merodajna in povratno določa samo razumevanje filozofije.

 

Filozofija je bila znanost daleč pred razvojem novoveške matematično-eksperimentalne znanosti, zato je – v kolikor je filozofija zares zvesta svoji izvorni poklicanosti resničnega spoznanja pred sodobno znanostjo.

 

Kaj znanost dela znanost

 

Znanost lahko opredelimo kot metodično-kritično urejeno znanje o nečem. V tej opredelitvi lahko razlikujemo štiri momente:

 

PREDMET

Ta »nekaj« (znanje o nečem), o čemer znanost dosega (spo)znanje, se imenuje tematični predmet zanosti. Glede na različen tematski predmet ločimo različne posamične znanosti. Predmet je neko področje spraševanja, ki ga izpostavimo znotraj celotne stvarnosti.

 

Predmet je lahko v posamični znanostih še podrobneje določen v smislu nekega vidika (aspekta) stvarnosti (glej slika 1.). Sodobna specializacija znanosti vodi k nenehnemu oženju predmeta, obenem pa se povečuje znanje tega ozkega področja.

 

 

Slika 1 – Predmet je lahko v posamičnih znanostih še podrobneje določen v smislu nekega vidika (aspekta) stvarnoti.

 

METODA

Poleg tematskega predmeta, ki ga želi znanost spoznati, pa je nujno tudi poznavanje poti, po kateri naj bi dano področje (predmet) spoznali oz. si o njem pridobili gotovo znanje.

 

Pot, ki vodi do pravega spoznanja se od Grkov dalje imenuje metoda.

Metoda nam določa hojo po po poti v zasledovanju nekega cilja. Pove nam pravi način postopanja oz. pravila postopka.

 

KRITIČNOST

K metodi nujno spada kritičnost. V širšem smislu pomeni kritičnost sposobnost razločevanja, razlikovanja, razsojanja. V primeru znanosti gre za razločevanje med pristnim in nepristnim znanjem (glej slika 2.)

 

Kritika nikakor ne pomeni kritiziranja, marveč ima pozitivno vlogo. H kritiki spada kriterij oz. tisto pravilo, po katerem razlikujemo resnično od neresničnega.

 

Kriteriji bi lahko prevedli tudi kot razločevalec. Glede na kriterij razsojamo, kaj je »na pravi poti« in kaj je skrenilo s poti.

 

Če znanost ne pozna kritičnosti oz. kriterijev znanstvenosti, potem preneha biti znanost. Saj ne moremo razločevati znanstvenega spoznanja od neznanstvene domneve.

 

Slika 2 – Pri kritiki v primeru znanosti gre za razločevanje med pristnim

    in nepristnim znanjem

 

UREJENOST

Znanost spoznanja ureja v sistematično celoto. Znanstvena spoznanja niso zgolj skupek posamičnih uvidov, temveč stremijo k oblikovanju sistema. Zato je urejenost oz. sistematičnost bistvena značilnost znanosti.

 

Ali je filozofija znanost

 

Glede na omenjene momente znanosti, se postavlja vprašanje, ali je filozofija sploh znanost. Od posamičnih znanosti se razlikuje na vse naštete momente, s tem pa kaže svojo drugačnost ter specifičnost

 

PREDMET

Filozofija nima tematično omejenega predmeta spoznanja. Cilj njenega spraševanja ni neko vnaprej dano področje stvarnosti, marveč celota bivajočega, bivajoče v celoti, celota biti. 

 

Filozofija se spašuje po celoti bivajočega, ki se ji razkriva v svoji biti. Gre za celoto našega življenjskega izkustva, ki vključuje najrazličnejše vidike našega bivanja v svetu. Filozofija ne postavlja predmeta raziskovanja, noče ničesar pred-postavljati, temveč se odpreti vsemu, kar je. Dopuščati vse kar je, da bi bila odprta celoti.

 

METODA

Filozofija tudi nima že neke vnaprej dane metode, kot je to primer pri posamičnih znanostih. Vprašanje metode je kot tako že filozofski problem: od kod začeti filozofsko spraševanje in kakšna je pod do spoznanja resnice celote? V sodobni filozofiji se različni odgovori glede vprašanja metode kažejo v mnoštvu filozofskih smeti in tokov.

 

KRITIČNOST

Filozofija sprejema zahtevo po kritičnosti, toda  obenem se sprašuje, kaj je bistvo kritičnosti. Zato noče sprejemati nekih vnaprejšnjih in samoumevno sprejetih kriterijev znanstvenosti, temveč je vprašanje kriterijev resnice in neresnice že filozofsko vprašanje.

 

Obenem se filozofska kritičnost  kaže v nezaupljivosti do hitrih rešitev in odgovorov, saj izhaja iz ponižnosti mišljenja pred neizčrpno globino stvarnosti. Za filozofijo je resničen samo tisti odgovor, ki ne zaustavi spraševanja, temveč globlje osvetli vprašljivost stvarnosti in nam odpira nova vprašanja.

 

UREJENOST

Posledično pa je filozofija kritična do vsake zaprte celote znanja, ki bi si domišljalo, da je obvladovalo celotno stvarnost. Zato primarni cilj filozofije ni takšna urejenost znanja, ki bi ustvarila zaprto celoto – pa naj bo to filozofski sistem, svetovni nazor, ideologija ali »nauk«.

 

Zato filozofije ne gre opredeliti z besedami: Filozofija je nauk o …, ker ima filozof vedno opravka z neizčrpno globino resničnosti, katero ne more nikoli dokončno doumeti.

 

Zato tudi ne more biti nobenega dokončnega sistema filozofije, temveč v najboljšem primeru le pomožen, provizorični sistem. V tem oziru Heidegger pravi, da filozofi ne učijo nobenega nauka, temveč (nam) dajo (za) misliti.

Mišljenje kot celota

 

Filozofija poskuša misliti celoto bivajočega. Kaj pomeni misliti in kako je moč misli celoto vsega, kar je? Misliti ne pomeni neke gole miselne dejavnosti, ne pomeni zamišljati ali izmišljati si nekaj, snovanje miselnih teorij. Misliti pomeni v razumevanju odgovarjati izkustvu, ki nam »daje (za) misliti«.

Misliti je vezano na izkustvo – izkustvo (kar doživljamo, srečujemo, kar se nam kaže) je tisto, ki nagovarja mišljenje in kar v mišljenju vedno tako ali drugače poskušamo razumeti in razložiti.

 

Obenem pa mišljenje in razlaga povratno vplivata na način, kako izkušamo oz. doživljamo svet in svoje življenje v njem. Mišljenje (razumevanje) in izkustvo nista ločena temveč sta povezana v celovitosti človeškega življenja.

 

Zato tudi filozofsko mišljenje ni neka vase zaprta in samozadostna dejavnost uma, marveč refleksija celovitega življenjskega izkustva. Ob tem izkustva ne smemo razumeti v ozkem smislu empirizma, ki izkustvo poistoveti s čutni zaznavami.

 

Naše razumevanje izkustva je eksistencialno in zadeva človeško življenje oz. doživljanje v najširšem smislu. Filozofsko mišljenje se dogaja na obzorju človekove eksistence – iz nje izhaja in se vanjo vrača.

 

Zaradi te vpetosti mišljenja v celovitost človeškega bivanja bomo pri našem razmišljanju nezaupljivi do golih špekulacij, do miselnih predstav in teorij, ki izgubijo stik z izkustvom, ali bolj radikalno: stik z življenjem. Četudi bodo ontološki razmisleki presegli konkretno danost fenomenov, pa bodo kljub temu imeli podlago na izkustveni ravni.

 

Mišljenje je celovito dejanje človeka,ki od njega zahteva odprto zbranost ali zbrano odprtost. Da človekovo mišljenje ni zgolj miselna dejavnost, niso zgolj njegove "logične" sposobnosti, se je na svoj način razkrilo že Grkom, ki so človeka opredeliti kot bitje,ki ima "logos" – kjer ima logos več  pomenov: razum, misel, smisel, govor, beseda. Zato bi to opredelitev lahko prevedli na različne načine: človek je živo bitje,ki ima besedo, ki govori ali: živo bitje, ki je sposobno mišljenja – vsekakor pa je latinski prevod animal rationale preozek za izvirni grški pomen.

 

Ob tem se razkriva bistvo mišljenja: zbranost kot povratek iz raztresenosti  misli k sebi samemu; zbranost kot bližina smislu svoje biti. Zbrati se v sebi ne pomeni zapreti se vase, biti prisoten telesno, toda obenem se v mislih ločiti in zapreti pred svetom in soljudmi. Nasprotno: zbranost je odprtost prostoru, času, stvarem, sočloveku, kjer smo; je pozorna in zbrana odprtost za nagovor bivajočega. Zbranost je prebivanje v razkritosti biti.

 

Šele v zbranosti se moremo odpreti sebi in hkrati izkustvu, ki nam daje za misliti. V tem smislu je zbranost omogočujoča in temeljna poteza mišljenja. Ne smemo pa je zamenjati z miselno koncentracijo, ki jo lahko izvaja tudi nekdo, ki je sicer zaprt  zase in za življenje, ki ga izkuša. 

 

Pravo mišljenje v zbranosti se zares posveti tistemu (fenomenu), kar ga je v izkustvu nagovorilo. To hkrati vključuje postavitev v oklepaj vseh mnenj  in razlag, ki smo jih često nevede prevzeli od drugod in jih zdaj postavljamo pred ali nad svoje izvorno izkustvo.

 

 

Temelj, počelo

 

 V filozofiji gre za mišljenje oz. spoznanje celote, toda ne v smislu kopičenja posamičnih spoznanj. Filozofija si prizadeva misliti celoto glede na tisto,kar jo notranje »enoti«, kar je vinculum unionis (vez enotnosti), kar celoto kot enotnost u-temelj-uje, kar je njen zadnji in izvorni temelj.

 

Filozofsko mišljenje poskuša misliti celoto bivajočega iz njenih zadnjih temeljev ali počel. Že prvi grški filozofi so utelešali to težnjo filozofije,ko so v mnoštvu stvarnosti iskali neko zadnje in vse-utemeljujoče počelo. Grška beseda zanj je arhe.

 

Beseda arhe ima v običajnem jeziku dva osnovna pomena: začetek in vlada. Toda začetek ni mišljen kot prvi trenutek v kronološki verigi dogajanja, temveč kot tisti izvor, iz katerega nekaj vznikne, ki nekaj spočne in ga zato lahko imenujemo počelo.

 

V moči počela se spočeta stvar dogaja ali razvija naprej in v tem smislu počelo ne določa zgolj začetka, marveč vlada tudi nadaljnjemu dogajanju. V tej povezavi lahko vidimo pomen besede načelo, ki prav tako označuje besedo princip(ium): načelo je nekaj, kar vlada in določa dogajanje. Arche kot počelo je torej tisti enotni temelj, ki utemeljuje mnoštvo celote.

 

Ker ima počelo v slovenščini prizvok zunanjega povzročanja, bomo pogosteje kot o počelu govorili o temelju. Pri temelju je poudarek na utemeljitvi, na dajanju osnove, ki ostaja prisotna v utemeljeni stvari. Temelj omogoča, da nekaj je, kar je, čeprav sam često ostaja skrit.

 

Prizadevanja za spoznanje zadnjih počel in temeljev ne more vidi neka vnaprejšnja predstava ali ideja, kaj in kakšen naj bi bil zadnji temelj ali počelo. Filozofija ne išče neke zadnje formule sveta, ki bo na skrivnosten način razložila celotno stvarnost. Obenem pa iskanje počela ne vodi zgolj psihološka potreba ali želja človeka po zadnji utemeljitvi n poslednjem smislu.

 

Filozofija uporablja počela in temelje, kolikor se ti kažejo sami od sebe, v kolikor so dostopni in se dajejo v izkustvu. Interes filozofije so stvari same, v njihovi biti, kot se kažejo same od sebe, onkraj teoretskih konstrukcij in predstav.

 

Vprašanje metode

 

Če je filozofija mišljenje celote glede na njen temelj, se postavlja vprašanje glede poti, po kateri naj hodi mišljenje, da bo znalo doseči temelj, da bo razkrilo počela stvari. Pot v smislu postopka, ki vodi do danega cilja smo poimenovali metoda. Kakšna naj bo torej metoda filozofije?

 

Našemu pristopu je najbližje pot, ki jo v širšem smislu zaznamuje fenomenologija. Pri tem ni mišljena fenomenološka metoda E.Husserla v ožjem smislu, ki poskuša uzreti bistvo neke stvari znotraj njene danosti za zavest oz. po poti fenomenoloških redukcij.

 

Gre za odprtost do stvari (fenomena), t.j. tega, kar se kaže, kakor in v koliko se ta sama od sebe kaže v izkustvu in se kot taka daje mišljenju. To kar je pristno izkušeno, kar se torej v izkustvu pojavlja in kaže, naj bi mišljenje razložilo.

 

Razlaganje lahko imenujemo tudi analiza. Analizo ali razlaganje spodbuja spraševanje tistega, kar se daje v izvornem izkustvu. V takem spraševanju, razumljenem kot opisujoče razlaganje ali fenomenološka analiza, se tisto, kar je izkušeno, šele v polnosti pokaže in da videti. Filozofijo bi lahko opredelili kot fenomenologijo izvornega izkustva.

 

Kaj je izvorno izkustvo? Heidegger pravi glede izkustva naslednje:

 

Nekaj izkusiti (…) pomeni, da nas doleti, da nas zadene, da pride nad nas, nas sprevrne in preobrazi. Govor o 'izkusiti' pa v tem reklu ravno ne pomeni tega, da izkušnjo izpeljemo mi; izkusiti tu pomeni: iti skozi nekaj, nekaj prestati, sprejeti tisto, kar nas zadene, kolior se temu prepustimo. Nekaj se naredi, se usodi, nekaj takonanese.

 

Pri naši predstaviti bomo opredelili izvorno izkustvo, kot ga predstavi F. Wiplinger. Po njem so temeljne poteze izvornega izkustva naslednje:

 

Izvorno izkustvo se nam dogodi in nas prevzame:

 

Glagol izkusiti je prehoden glagol, kjer osebek izkuša predmet, kjer je osebek nosilec dogajanja in je v aktivnem odnosu do svojega predmeta: Pri izvornem izkustvu (npr. smrt ljubljenega človeka, rojstvo otroka, začetek ljubezni itd.) pa izkustvo ni v naši oblasti, temveč se nam dogodi, nas zadane in prizadene. Ne moremo odločati o tem, ali, kdaj in kako se nam bo zgodilo. Niti ga ne moremo razložiti z doslednejšim znanjem. Tako izkustvo postavi pod vprašaj naše dotedanje razumevanje sveta.

 

Izvorno izkustvo me zadeva čisto osebno

 

Izvorno izkustvo je moje lastno, v enkratnosti in neprimerljivosti. Ima značaj vselejmojosti. Zato mi ga ne more nihče odvzeti in me ne more v njem nadomestiti. Na delovnem mestu me lahko kdo zamenja in nadomesti, ne more pa me zamenjati v ljubezni in smrti

 

V izvornem izkustvu se nam posreduje nekaj skupnega

 

Tisto, kar mi je pri izvornem izkustvu dano in zadano v razmislek se lahko daje, dogodi tudi drugim. Ne morem ga jaz posredovati drugim, lahko pa se posreduje samo. Wiplinger piše:

 

To, kar me zadeva v mojem izvornem izkustvu, se lahko posreduje in nagovori tudi vsakega drugega na prav takšen, t.j. enkratno osebnem in vsakokrat njegov način, kot nagovor temelja celote sveta. Pri poskusu vsakega izmed nas, da čim bolj čisto in zvesto prisluhnemo  svojemu lastnemu enkratnemu izkustvu in govorimo iz njega, se lahko dogodi izmenjava med menoj in drugim, ker in v kolikor moje in njegovo govorjenje in poslušanje prihaja iz enega in istega izvora izkustva – pri čemer ta (izvor) posreduje samega sebe.

 

Izvorno izkustvo nas preobraža

 

Izvorno izkustvo ni zgolj neki doživljaj, ki se nam pripeti, ni le afekt čiste neposrednosti in čistega občutenja. To izkustvo zahteva mišljenje in zbranost, da se nam v polnosti posreduje. Kliče po razumevanju in spoznanju.

 

Spoznanje brez izkustva je prazno, je zunanje in površno, prav tako pa je izkustvo brez razumevanja in razlage slepo, zamegljeno in zgolj iracionalno subjektivno. Razumevanje vedno vključuje tudi govor in govorico.

 

Zato se izvorno izkustvo dogodi le, kolikor se zanj odpremo, v kolikor mu damo prostor in si zanj vzamemo čas. Vzeti si čas pomeni, v mišljenju privesti skupaj to, kar je, je bilo in kar prihaja in na ta način sebe zbrati. Zbrati se v našem razumevanju bivanja (biti) in sveta ter pustiti, da izvorno izkustvo nanj vrže novo luč (ali tudi mučno temo). Tako se v razumevanju sveta, bivanja in samih sebe preobražamo.

 

Pred izvornih izkustvom pa se lahko tudi zapremo in s tem izključimo možnost svoje preobrazbe. To, kar se nam v izkustvu posreduje, lahko potlačimo ali poskušmo prekriti z različnimi razlagami in teorijami, ki ustrezamo našim željam. Zato je temeljna fenomenološka drža odprtost – odprtost za to, kar se kaže, kot se kaže samo po sebi in na sebi.

 

Izvorno izkustvo je temeljno in dano vsakomur

 

Izvorno izkustvo ni le neko priložnostno izkustvo, ki bi se dogajalo izjemoma in ne bi bilo dano vsakomur. Nasprotno, vsak človek na njemu lasten način izvršuje svoje biti, ga tako ali drugače izkuša in razumeva.

 

Na njemu lasten način mu je dano izkustvo, kaj pomeni biti; na njemu lasten način razumeva in izkuša svet, ki ga obdaja, doživlja bistveno prisotnost soljudi v svojem življenju, se sooča z nenehno možnim koncem svojega bivanja (smrtjo) in na druge načine izkuša globino človeškega bivanja. Zato temeljno izkustvo hkrati ni nikomur povsem tuje in ga vsakdo na svoj način tako ali drugače razume.

 

 

Zakaj pri traktatu iz ontologije namenjamo toliko prostora eksistencialnim izhodiščem filozofske metode, ko pa se zdi, da je ontologija najbolj abstraktna filozofska disciplina, ki od nas zahteva predvsem sposobnost abstrakcije in spekulacije?

 

Res je, da ontologija, izhajajoč iz konkretnega bivajočega, išče ontološko strukturo vsakega in vsega bivajočega, kar zahteva določeno mero abstrakcije. Toda po drugi strani mora biti tudi ontologija trdno zasidrana v širšem bivanjskem izkustvu.

VIR:

Prof. Klun – predavanja (1-12)

Klun B.; Ontologija; Teološka Fakulteta; Ljubljana, 2002; (Sk.)

Janžekovič, J.; Filozofski leksikon; Mohorjeva družba; Celje, (JFL)

Sruk V.; Leksikon – filozofija; Cankarjeva založba Ljubljana, 1995 (CLF)

kontakt

© 2019 Telefonsko svetovanje Lotos

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now