ČLOVEK

SOCIALIZACIJA

 

Ko se pogovarjamo o človeku se moramo zavedati, da govorimo o bitju, ki v sebi povezuje biološko naravo (telo, čuti in nagon), duhovno naravo in socialno (družbeno) naravo ali sfero. Človek si v družbi in družini »kreira« določene načine vedenja, katerim kalibrira in hkrati sprejema družbene in družinske vrednote, načela in vzorce obnašanja, kar ponotranji v samem sebi in kar ga tako spremljala njegovo celotno življenje. Vedno znova pa se uvaja v družbeno življenje in se uči v njem delovati kot družbeno (kulturno) bitje, kar lahko zaznavamo v procesu socializacije. Haralambos in Holborn definirata socializacijo kot proces, kjer se ljudje »naučijo kulture svoje družbe« (Haralambos in Holborn 1999, 12) in ni omejena samo na otroštvo, ampak traja celo življenje.

Socializacija je proces, v katerem se posameznik na različne načine uvaja v objektivni svet družbe in v katerem postaja njen člen (Čačinovič-Vogrinčič 1998, 23).

Po Museku pa je socializacija vpliv na človekovo osebnost, saj je njen izid »osebnost, ki pozna družbene zahteve in kulturi in ki premore družbena in kulturna pravila tudi kritično presojati in sodelovati pri njihovem spreminjanju« (Musek 1993, 336).

 

 

PRIMARNA IN SEKUNDARNA SOCIALIZACIJA

 

Najpomembnejša sfera procesa socializacije je primarna socializacija, ki se odvija v dobi otroštva, najpogosteje v kontekstu družine (Haralambos in Holborn 1999, 12). Primarna socializacija je okolje, ki vzpostavlja in stabilizira varnost, toplino ter vzajemno podpiranje pri članih družine – to okolje ali kontekst lahko zagotavi le družina.

V primarni socializaciji poenotimo in ponotranjimo tudi kulturo družbe, v kateri prihaja tudi do strukturiranja posameznikove osebnosti. Čačinovič-Vogrinčič v delu Psihologija družine piše, da se v primarni socializaciji konstruira prav otrokov svet (Vogrinčič 1998, 24). V tem svetu otrok pridobi zaupanje v druge, tiste druge, ki so zanj pomembni in v to, da je svet tak, kot so mu ga določili.

S primarno socializacijo pa ima na človeka svoj vpliv tudi sekundarna socializacija, katera se izvršuje v kasnejši dobi, ko družina več ne sodeluje tako aktivno, ampak na človeka vplivajo ostali dejavniki – šola ali vrstniška skupina (Haralambos in Holborn 1990, 330). Med vrstniki se otrok, preko interakcij z drugimi in otroškimi igrami, nauči prilagajati načinom ravnanja v neki družbi, pri čemer se zaveda dejstva, da družbeno življenje temelji na pravilih in normah, ki jih je potrebno spoštovati in upoštevati. Zunanji dejavniki samospoštovanja so pomembni drugi, ki nam pomagajo k zavedanju občutka vrednosti, pomembnosti, spoštovanju in pripadnosti ali povezanosti. Ti ljudje »niso« del primarne družine, sčasoma pa njen del postanejo, zato si bomo v nadaljevanju ogledali vpliv pomembnih drugih na vsakodnevno življenje, še prej pa interpretacijo primarne in sekundarne socializacije.

 

Primarna socializacija se nanaša na zgodnje otroštvo, ki poteka v družini, v katerem ponotranjimo norme in vrednote, ki veljajo v neki družbi. Ko jih sprejmemo za svoje, te postanejo naša osebna načela in principi, ki nas usmerjajo, posebej v družini, ki ima svoja pravila. V času odraščanja in tudi v odrasli dobi pa »postavljajo« pravila še drugi dejavniki, kot so šola (učitelji in vzgojitelji), kateheti vrstniki in vrstniške skupine, sosednje, prijatelji, partner, delovno okolje, mediji in drugi (glasbeniki, filmski igralci), internet in s tem povezana socialna omrežja (facebook, twitter idr.). V procesu socializacije (primarne in sekundarne) ponotranjimo določena »pravila« ter norme in vrednote, ki jih pridobimo v družini in družbi. Dogaja pa se, da pravila in (ponotranjene) norme prekršimo, takrat pa nas »peče vest« oz. doživljamo občutke krivde, pred samim seboj in drugimi. Tako je »prizadeta«

naša samopodoba, spopadamo se s pomanjkanjem samozavesti, doživljamo se kot manjvredne, nesposobne. Še posebej v času odraščanja (v puberteti), ki je občutljiv čas, ko iščemo identiteto. Zato je pomembno, da ohranimo samostojno in kritično mišljenje, da »mislimo« s svojo glavo, sine pustimo, da drugi vplivajo na nas v negativnem smislu, saj smo edinstveni, enkratni in neponovljivi in tako »ohranimo« svojo osebnost in avtonomnost.

 

Tudi v religijah obstajajo norme in pravila za človekova »etična« ravnanja ali obnašanja ob in po katerih se ravnajo njeni člani. So določila o moralno pravih in dobrih dejanjih, ki so v krščanstvu izražena v desetih božjih zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu v Stari zavezi, ter v Novi zavezi z Jezusovo zapovedjo ljubezni ter drugimi nauki (govor na gori) njegovim učencem. Če jih prekršimo, se oddaljimo od Boga, postanemo dovzetnejši za greh, ki ima za posledico kazen (izguba samospoštovanja, občutki krivde, prekinitev zaveze z Bogom itn.)

 

VRSTNIKI

 

Vzorci samospoštovanja se razvijajo že zgodaj – v primarni socializaciji – pri starši, ki imajo vlogo, ki je ključna pri formiranju otrokove samopodobe, kasneje pa pri sorodnikih, vrstnikih, prijateljih in vzornikih idr. (sekundarna socializacija). V primarni socializaciji - v prvih letih otrokovega življenja in kasneje v času odraščanja, so ključnega pomena odnosi z vrstniki, iz katerih se veliko naučijo. Otroci z njihovo pomočjo pridobijo sposobnosti komuniciranja, za uravnavanje čustev, podpiranje reševanja konfliktov ter sposobnosti sodelovanja, s pomočjo katerih se naučijo sklepati prijateljstva in jih obdržati, kar preprečuje nastanek psihičnih, vedenjskih in emocionalnih težav v kasnejšem življenju (Samar Brenčič 2010).

 

POMEMBNOST DRUŽINE

 

V knjigi je Christian Gostečnik  (Srečal sem svojo družino) zapisal, da je družina »najintimnejši prostor, kjer se izražajo najgloblja čustva pripradnosti ljubezni in medsebojne povezanosti«. V družini raziskujemo in odkrivamo kdo in kaj smo, ter kaj hočemo v življenju doseči. Učimo se osnovne človeške govorice, načinov povezovanja, medsebojnega dogovarjanja, sprejemanja drugačnih mnenj, razreševanja konfliktov, izražanja čustev, prepoznavamo svoj značaj, drug ob drugem preizkusimo svojo moč in vpliv na druge« (Gostečnik 1999, 185).

 

»Družino formirata dva ali pa jo formira več posameznikov, ki so povezani v medsebojni interakciji in si uravnavajo življenje, imajo enake motive in cilje, povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej izžareva in določa relativno trajna struktura statusov in vlog. V družini se formira zanjo poznana struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih članov v njej; diferencirajo (nastajajo razlike) se vloge glede na delitev dela; razločujejo se čustveni odnosi med člani« (Čačinovič-Vogrinčič 1992, 130).

 

Družina je prostor, kjer se po Gostečnikovih besedah odigravajo najpomembnejše zgodbe življenja in da je to »sveti« kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vedno vtisnejo svojski pečat na vse člane družine. V družini se učimo generalnih oblik obnašanja, v družini prvič čutimo globine intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti, želenosti ali pa odvečnosti, zavrženosti in nepripadnosti. K tej točki oz. temu temeljnemu izkustvu se vedno vračamo, saj nas ravno to čutenje in mišljenje, ki ga kreira družina, determinira v vsem našem poznejšem ravnanju. Domača družina nas določa in opredeljuje ter zaznamuje v samih temeljih našega bivanja. Družina bo ostajala bistveni sestavni del našega vsakodnevnega doživljanja ter ustvarjanja medosebnih odnosov.

 

Družina je osnovno jedrno okolje - celica, kjer človek formira svojo samopodobo in identiteto. Ko se osebnostno razvija in med drugimi formira zavest o sebi, oblikuje tudi svojo samopodobo in identiteto in ne bi mogel obstati brez družine, brez navezovanja stikov in vezi z ljudmi, ki so nam blizu in so pomembni za naše življenje – naši starši, partner in otroci. Družina je pomembna za posameznikov razvoj osebnosti, v principu biološkega, socialnega in duhovnega delovanja. V družini posameznik uresničuje svojo bit – sebe kot osebnost, kot bitje socialnega in duhovnega razumevanja (Musek 1995, 19).

 

VLOGA DRUŽINE

 

Družina je kot družinska skupnost prvi korak v otrokovem socialnem svetu (starši), ki s svojimi specifičnostmi vpliva na otrokov socialni svet in vse faze razvoja njegove osebnosti. Pomembno je vedenje in poznavanje o tem, da starši otrokov svet modificirajo dvakrat, najprej s pripadnostjo določeni kulturi in drugič s svojo osebno življenjsko zgodovino (Čačinovič-Vogrinčič 1998, 23).

 

Družina je pomembna, sama vpliva na posameznika, ponuja varno okolje, kjer med staršema vlada čustvena varnost, ki si jo drug drugemu izmenično nudita in jo čutijo tudi ostali člani družine (Haralambos in Holborn 1999, 330).

 

Družina pa je pomembna tudi za posameznikovo čustveno varnost, vključenost, vključenost v krog zaupanja in spoštovanja med posameznimi člani v družini. Družina igra ključno vlogo tudi za posameznikovo formiranje identitete, kjer posameznik razvija svojo osebnost, svojo identiteto in samopodobo. Musek nadalje spegovori o tem, da ima družina izjemno močno vlogo v vseh družbah in kulturah, kjer imata družina in družinsko življenje status vrednote in svetinje – v njej se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske vloge moškega in ženske (Musek 1995, 19).  

kontakt

© 2019 Telefonsko svetovanje Lotos

  • Black Facebook Icon
  • Black Twitter Icon
  • Black Instagram Icon
  • Black YouTube Icon

Tel: 068/141-474

svetovanjelotos@gmail.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now